Obstajajo ocene, da v Evropi vsak dan zboli okrog 1000 ljudi, umre pa 985. Za rakom trebušne slinavke v Sloveniji vsako leto zboli blizu 400 ljudi (na Goriškem okrog 20), v letu 2017 (zadnji podatki z Registra raka) – 410 ljudi (oba spola enako), od tega jih je umrlo 384. Večina obolelih je starejših od 60 let. Stopnja umrljivosti je pri raku trebušne slinavke najvišja. Povprečno bolniki živijo 4,6 mesecev po diagnozi. Žal, statistika se v zadnjih štiridesetih letih pri raku trebušne slinavke ni spremenila, je še vedno ravna črta Pri večini ostalih rakov v tem času je krivulja petletnega preživetja naraščala. Možnosti za daljše preživetje imajo bolniki, ki jim bolezen odkrijejo v zgodnjih stadijih, ko je še možna operacija.

Razlogov za tako slabe rezultate zdravljenja in preživetja je več, eden najpomembnejših pa je v poznem odkritju te bolezni. Simptomi so rahlo nejasni, ljudje jih spregledajo ali jim ne namenjajo zadostne pozornosti. »Bodimo zlasti pozorni na »brez razloga« slabo počutje, ki traja, zelo temen urin, svetlo sivo blato, nenamerno izgubo teže, morebitno nihanje krvnega sladkorja ali porumenelost kože, ter bolečine v žlički ali v hrbtu v višini, kjer si ženske zapenjajo nedrček. Prav slednja marsikoga zapelje, da posega po sredstvih proti bolečinam, išče vzrok težav v slabi vzmetnici ali pretegnjenih mišicah ter jih rešuje pri ortopedu. Ni redko, da bolezen odkrije naključno prav ortoped po slikanju hrbtenice s CT. Naj se to ne dogaja, zato dajmo prej pomislili na možnost raka trebušne slinavke, tudi prim obiskih pri svojem prvem, osebnem ali družinskem zdravniku«, je povedal pridr. prof. dr. Marko Vudrag, dr. med., predsednik Društva ko-RAK.si. Njegov poudarek je v tem, da ob naštetih težavah nikakor ne čakajmo, ampak pojdimo k zdravniku, ki nas bo poslal na potrebne preiskave.

Pot do diagnoze je zahtevna, saj je trebušna slinavka zaradi anatomske lege (zadaj v trebušni votlini), zelo slabo viden organ, tudi s standardno metodo - z ultrazvokom. Bistveno natančnejše so preiskave z računalniško tomografijo (CT) ali endoskopskim ultrazvokom. Zdravila, ki bi bilo zelo učinkovito za daljše preživetje od sedanjega, žal, za zdaj še nimamo. Pozitivne prakse z biološkimi zdravili ali z imunoterapijo, denimo pri raku pljuč ali pri melanomu, so dober znanilec upanja. Ponekod, v razvitih deželah (denimo ZDA, Kanada, Velika Britanija,…) vlagajo veliko več v zdravstvo, kot pri nas, zato imajo pri raku trebušne slinavke boljše rezultate in petletna preživetja tudi do 9 %. Za zdaj je v Sloveniji tako, da imajo največ upanja le tisti bolniki, ki so primerni za kirurški poseg, torej tisti, ki imajo bolezen omejeno na sam organ. Pomembno je, da bolezen prepoznamo čim prej.